Osnovna teorija infrardečega termometra
Pustite sporočilo
Leta 1672 je bilo ugotovljeno, da je sončna svetloba (bela svetloba) kombinacija svetlobe različnih barv, in Newton je naredil znameniti sklep, da je monohromatna svetloba preprostejša kot bela svetloba. Uporaba dikroične prizme na soncu (bela svetloba) je razčlenjena na rdečo, oranžno, rumeno, zeleno, modro, vijolično in drugo monokromatsko svetlobo.
Leta 1800 je britanski fizik FW Heusl odkril infrardečo svetlobo pri študiju različnih barvnih luči z vročega vidika. Medtem ko je preučeval vročino različnih barv, je namerno blokiral edino okno v temni sobi s temnejšo ploščo in odprl pravokotno luknjo v panelu z notranjim dihrovo prizmo. Ko sončna svetloba prehaja skozi prizmo, se razdeli na barvne trakove in termometer se uporablja za merjenje količine toplote v različnih pasovih v pasu. Da bi ga primerjali s temperaturo okolja, je Husserl uporabil več termometrov v bližini barvnih svetlobnih trakov za merjenje temperature okolice. Med poskusom je naletel na radoveden pojav: termometer, nameščen zunaj rdečega pasu svetlobe, višji od navedbe katere koli druge temperature v prostoru. Po ponavljajočem se testiranju, tako imenovani visokotemperaturni visokotemperaturni coni, vedno na robu svetlobe zunaj rdeče svetlobe. Tako je napovedal, da poleg vidne svetlobe, ki jo oddaja sonce, obstaja nekakšna nevidna "vroča linija", ki je ni mogoče videti. Nevidna "vroča črta" se nahaja izven rdeče svetlobe in se imenuje infrardeča svetloba. Infrardeča enota je elektromagnetni val enake narave kot radijski valovi in vidna svetloba. Odkritje infrardečega žarka je velik korak naprej pri razumevanju narave in odpira novo široko področje pri raziskavah, uporabi in razvoju infrardeče tehnologije.
Infrardeče valovne dolžine med 0,76 ~ 100μm glede na valovno dolžino lahko razdelimo na infrardeče infrardeče, infrardeče infrardeče infrardeče infrardeče štiri kategorije, njegov elektromagnetni spekter v kontinuiranem spektru radijskih valov v območju med vidnim in svetloba. Infrardeče sevanje je eno najbolj razširjenih elektromagnetnih sevanj v naravi. Temelji na naključnem gibanju molekul in atomov v vsakem predmetu v normalnih okoliščinah in stalno izžareva toplotno infrardečo energijo, gibanje molekul in atomov. Bolj intenzivnejši, večja je energija sevanja, nasprotno, manjša energijo sevanja.
Objekti, katerih temperatura je nad absolutno ničlo, bodo radiatorsko infrardeče svetlobe zaradi lastnega molekularnega gibanja. Po pretvorbi signala moči, ki ga sevajo predmet v električni signal preko infrardečega detektorja, lahko izhodni signal slikovne naprave popolnoma simulira prostorsko porazdelitev temperature površine skeniranega predmeta, ki ga elektronski sistem obdeluje v se prenašajo na zaslonski zaslon, da se pridobi ustrezen termični profil toplotne podobe objekta. S to metodo lahko dosežemo dolgotrajno termično preslikovanje ciljne slike in meritev temperature ter analizo.







